Razstava Moja Ljubljanica
Razstava je del projekta Doživljajsko razstavišče Ljubljanica, ki je delno financiran s strani Finančnega mehanizma EGP 2009-2014. Umeščena je v objekt bivše šivalnice IUV, današnji Kulturni center Vrhnike. Kompleksna vsebina razvoja vrhniškega prostora iz perspektive reke Ljubljanice je predstavljena nivojsko in večplastno za različne ciljne publike, služi pa kot izhodiščna informacijska točka za ogled »in situ« lokacij in drugih ustanov s področja naravne in kulturne dediščine (Ljubljansko barje, Bistra, kraška polja, Ljubljana…) ter izvajanju programskih vsebin za različne ciljne skupine. Med pomembnejšimi cilji je tudi aktivno vključevanje lokalne javnosti ter ozaveščanje o pomenu varovanja in ohranjanja kulturne in naravne dediščine, predvsem v smislu dolgoročnih učinkov dostopnosti do dediščine tudi za bodoče generacije.
Zgodba razstave se začne s predstavitvijo širšega prostora porečja Ljubljanice, s predstavitvijo naravnih procesov na krasu in Ljubljanskem barju ter geološkim razvojem prostora. Nadaljuje se s kronološko razvrščenimi zgodbami skozi kolišča, bronasto in železnodobnimi naselbinami ter rimski Nauportus. Ohranitev ostankov najstarejše poselitve je omogočila stalna prepojenost najdišč z vodo in struga reke Ljubljanice, zato so teme simbolno predstavljene skozi vodni svet. Sledi srednjeveška zgodba samostana v Bistri, kjer so se ohranili dragoceni pisni viri ter pomen reke Ljubljanice kot vitalne trgovske poti v srednjem in novem veku. Bogate vire nam je z opisi in risbami zapustil J. V. Valvasor. Gospodarska kriza, ki je prizadela Vrhniko po izgradnji južne železnice ter začetek industrializacije, ki je Ljubljanico koristila najprej za pogonsko moč, potem pa le še za odpadni kanal, sta zadnji temi razstave, ki prikazujeta tri temeljne vrhniške tradicije – usnje, les in glino, iz katerih se je po drugi svetovni vojni razvila svetovno znana industrija (IUV in Liko). 20. stoletje je mestu prineslo tudi velike demografske spremembe, ob svojem koncu pa tudi propad industrije in degradirana območja, ki jih s tem in podobnimi projekti poskušamo revitalizirati.
Sicer zahteven industrijski objekt smo z arhitekturnimi rešitvami, ki so sledile vsebinski zasnovi razstave, spremenili v dinamično razstavišče z odprtimi pogledi. Poseben poudarek je namenjen različnim nivojem ogleda in sodobnim muzeološkim standardom. Pot razstave, razstavna oprema in vsebine uokvirjajo tri svetove, ki jih definira prostor reke, kot nosilne gradnike razstave: svet spodaj (podvodni svet, podzemni svet krasa, podvodne arheološke raziskave, prostor neznanega), svet gladine (vmesni nivo prehajanja, ravnina/tok vode – tok časa) in svet zgoraj (svet ob reki, svet ljudi, svet znanega).
Razstavljenih je prek 400 originalnih muzejskih predmetov, med katerimi so tudi zahtevnejši materiali, ki potrebujejo posebne mikroklimatske in svetlobne pogoje. Predmeti, ki jih hrani Muzej in galerije mesta Ljubljana, izvirajo s koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju in zavarovalnih arheoloških izkopavanj v Črnem orlu na Vrhniki, glavnino pa predstavljajo predmeti iz Zbirke družine Potočnik, ki jih je MGML pridobil v zadnjih petih letih v sklopu abolicije Ministrstva za kulturo in so bili odkriti v strugi reke Ljubljanice. Najstarejši predmeti segajo v srednjo kameno dobo (okoli 7.000 pr. n. št.), zastopana pa so vsa obdobja poselitve od bakrene dobe, bronaste in železne dobe ter rimskega, srednjeveškega in novoveškega obdobja. Številni predmeti so prvič na ogled javnosti, med njimi pa je tudi nekaj izjemnih kosov, kot npr. keltski kipec Apolona, keltski meči, rimski razmernik, srednjeveški viteški meči in drugo. Keltsko – rimski deblak iz 2. – 1. stoletja pr. n. št., nosilni eksponat, ki je bil zaradi ogroženosti raziskan in dvignjen iz Ljubljanice v sklopu istega projekta in bo naslednja tri leta v konservatorskem posegu na Restavratorskem centru ZVKDS, je začasno predstavljen z originalnimi železnimi spojkami in silhueto s prerezi, ki nakazuje dimenzijo tega izjemnega plovila. Predstavitev dopolnjuje velikostenska projekcija o dvigu deblaka in konservaciji, ki jo bomo vse do prihoda deblaka redno nadgrajevali z aktualnimi novicami o napredku konservacije in znanstvenih raziskav. Vrhniški prostor je poleg znamenitih plovil znan predvsem po odkritju 40000 let stare lesene konice, najverjetneje dela lovske opreme neandertalca in najstarejšega lesenega kolesa z osjo na svetu, ki je bilo odkrito na kolišču Stare gmajne pri Verdu in sega v obdobje bakrene dobe (okoli 3200 pr. n. št.). Oba predmeta sta na razstavi predstavljena v rekonstrukcijah, saj zaradi specifičnih pogojev ohranjanja razstavljanje za daljše obdobje ni mogoče. Mlajša obdobja so predstavljena z navedbami iz pisnih virov ter reprodukcijami arhivskega gradiva (iluminirani rokopisi, kartografsko in slikovno gradivo), arhivskimi filmi RTV Slovenije ter originalnimi predmeti nosilnih industrijskih obratov na Vrhniki (IUV, Liko). Zgodba je zaokrožena s krogotokom »Zero waste« (Brez odpadkov) z namenom ozaveščanja javnosti o pomenu trajnostnega razvoja in ohranjanju naravne in kulturne dediščine. Občina Vrhnika je bila prva v Sloveniji, ki je prepoznala pomen te ideje in jo uspešno izvaja tudi v praksi. Vsebina je nastala v sodelovanju s Komunalnim podjetjem Vrhnika, s katerim načrtujemo tudi nadaljnje sodelovanje na programskem področju.